Grega Košak, Alojz Rebula, Vinograd rimske cesarice, 1956, Založba Obzorja, Maribor
Uroš Vagaja, Hans Hellmut Kirst, Tovarna oficirjev, I, 1961, Državna založba Slovenije, Ljubljana
Jože Brumen, Shakespeare, Hamlet, Macbeth, Othello, 1963, Državna založba Slovenije, Ljubljana

Razstava

Knjižni ščitni ovitki iz zbirke Muzeja za arhitekturo in oblikovanje

19.7.-21.10.2018

Ščitni ovitek je »plakat« knjige, njegova likovna podoba sporoča njeno vsebino. Knjige si ogledujemo, jih kupujemo, beremo, so naša last in kot take so nam ljubi predmeti, zato je njihova zunanja oprema še kako pomemben dejavnik. Dobro oblikovana knjiga nas nagovori, pritegne, prepriča … A prav ščitni ovitek, ki je prvi stik bralca s knjigo, je dokaj netrajen. Pogosto ga strgamo, uničimo ali izgubimo.

Že Edvard Ravnikar je leta 1952 zapisal, da »knjiga, ki izgubi ščitni ovitek, večkrat prav lahko ostane slepa in gluha«. Zato se je zavzemal za to, da je treba skrbno oblikovati vse sestavne dele knjige, tudi platnice in hrbet, kot trajno celoto. Na začetku petdesetih let 20. stoletja so kritike knjižnega oblikovanja, predvsem Ravnikarjeve, v slovenskem prostoru spodbudile razvoj kakovostnega knjižnega oblikovanja. Vidnejši oblikovalci ščitnih ovitkov iz povojnega obdobja, kot so Uroš Vagaja, Grega Košak, Jože Brumen, Bronislav Fajon, Jakica Accetto, Nadja Furlan, Majda Dobravec in drugi, so se zavestno lotili vzpostavitve sodobne grafičnooblikovalske govorice. Začeli so iskati možnosti svobodnejšega in avtorsko dovršenega izraza, utemeljenega na modernističnih načelih, kar je po letu 1950 omogočil prodor vplivov z Zahoda. Pri tem so bile pomembne tudi založbe (Cankarjeva založba, Založba Obzorja, Državna založba Slovenije, Založba Lipa …), ki so se zavedale pomembnosti dobre knjižne opreme in so angažirale prodorne mlade oblikovalce. 

Mejnik sodobne oblikovne zasnove je prav Ravnikarjevo oblikovanje ščitnega ovitka in platnic knjige Ignazia Siloneja Fontamara, ki jo je leta 1951 oblikoval za Cankarjevo založbo. Novost je konceptualno zasnovana podoba ščitnega ovitka, ki ga je z abstraktnimi, rastrskimi, stiliziranimi oblikami in ročno izpisanim naslovom oblikoval v estetsko dovršeno, skladno in sporočilno učinkovito celoto, s čimer je zadostil modernističnim zahtevam po integraciji forme in funkcije. 

Slovenski grafični oblikovalci so bili dovzetni tako za vplive švicarskega internacionalnega sloga (mrežni sistem, raba črk kot likovno sporočilnega elementa …) kot tudi za vplive iz likovne umetnosti (abstraktne umetnosti, informela). Prvine (geometrične) abstraktne umetnosti so kombinirali z racionalističnimi, geometriziranimi in strukturno analitično grajenimi kompozicijami. Večplastna sporočilna izraznost, utemeljena na preprostih grafičnih oblikah, abstraktnem likovnem jeziku, prekrivajočih se stiliziranih figuralnih in predmetnih oblikah ter kolažiranju barvnih folij, je značilnost slovenskega grafičnega oblikovanja, ki zaznamuje tudi oblikovanje ščitnih ovitkov. Grega Košak je tako oblikoval geometrijsko zasnovane, barvno skladne ščitne ovitke s prekrivajočimi se stiliziranimi motivi ter (predvsem v šestdesetih letih) kot vizualna izrazna sredstva uporabljal fotografijo in črke. Istočasno je bilo pomembno (a je dokaj spregledano) tudi oblikovanje ščitnih ovitkov oblikovalk Jakice Accetto, Nadje Furlan in Majde Dobravec, ki so že v petdesetih letih ustvarjale tako za Cankarjevo založbo kot za Državno založbo Slovenije. V petdesetih in šestdesetih letih je bil na področju knjižnega oblikovanja dejaven tudi arhitekt Uroš Vagaja, ki je vidno sporočilo gradil na avtorski risbi in kolažu ter rabi fotografije. Njegov grafičnooblikovalski jezik je (figuralno) razigran in barvno pester. Črke uporablja kot sporočilne likovne elemente, povezane z vsebino knjige.   

Pomembno novost pri oblikovanju ščitnih ovitkov je leta 1963 napovedal Jože Brumen s serijo ovitkov za Državno založbo Slovenije (Vojna in mir, Striček Pons, Hamlet, Macbeth, Othello). Gre za enovito zasnovo, pri kateri se podoba razteza čez celoten ovitek, vključno z zavihki. S tem je smiselno poudaril longitudinalno gibanje in intimo kontemplacije branja. Brumen je v šestdesetih letih s svojimi knjižnimi zasnovami ključno prispeval k vzpostavitvi izvirne, sodobno zasnovane knjižne opreme. 

Prodoren oblikovalec knjižne opreme je bil v šestdesetih letih tudi Bronislav Fajon. Vsebino ščitnih ovitkov je pogosto gradil z barvno prelivajočimi se grafičnimi strukturami, kolažiranjem in fotografskimi rastri. Med letoma 1966 in 1968 je za Mozaik, zbirko Cankarjeve založbe, ščitne ovitke oblikoval Karel Hrovatin, ki je sporočilo gradil z abstraktnimi slikarskimi posegi, fotografijo in kolaži na belem polju ovitka. 

Oblikovalci in oblikovalke so v petdesetih letih 20. stoletja vzpostavili kakovostno likovno podobo knjižnih ščitnih ovitkov. Pokazali so, da je mogoče s preprostimi, abstraktnimi likovnimi elementi oblikovati izrazno učinkovito vidno sporočilo. Z novimi, izvirnimi pristopi, predvsem z večjo rabo fotografije, so v šestdesetih letih to nadgradili in odprli pot novi vizualni izraznosti. Raznoliki avtorski pristopi so prinesli mnogovrstne kakovostne rešitve, ki so obogatile tako slovensko založništvo kot tudi razvoj grafičnega oblikovanja v Sloveniji. 

V zbirki vizualnih komunikacij MAO hranimo bogato zbirko ščitnih ovitkov iz druge polovice 20. stoletja. Na pričujoči razstavi je predstavljenih več kot petdeset ščitnih ovitkov in knjig s ščitnimi ovitki iz obdobja petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja. Predstavljena so dela Uroša Vagaje, Grege Košaka, Jožeta Brumna, Bronislava Fajona, Jakice Accetto, Karla Hrovatina, Otona Polaka, Nadje Furlan, Majde Dobravec, Zvesta Apollonia, Radmile Novak- Ciuha in Vladimirja Makuca.

Kustosinja razstave: Cvetka Požar

 

Lokacija

MAO
Pot na Fužine 2

Vstopnina

brezplačno

Informacije

Za medije>>

infobio(at)mao.si
01/ 54842 74

Organizacija

MAO