Stol Gizele Šuklje, foto: Saša Štefe
Danilo Fürst, Stol Fürst (za vilo Epos), 1941, foto: Miran Kambič

Razstava

Dela Plečnikovih študentov - stoli

6.7.-17.9.2017

Študenti oddelka za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani so jeseni leta 1921 z velikim pričakovanjem dočakali novega profesorja. Spremljali so nove umetnostne smernice, predvsem so bili navdušeni nad tistimi v slikarstvu in kiparstvu, novosti v arhitekturi pa so jih begale. Njihovo razlago so željno pričakovali od takrat v tujini že uveljavljenega arhitekta Jožeta Plečnika. Imeli so ga za »naprednega, kot je bil pri Zacherlovi palači«*. Njihovo navdušeno pričakovanje se je prav kmalu spremenilo v sprijaznjenje z dejstvom, da si je Plečnik pedagoško delo predstavljal drugače kot oni. Svoja arhitekturna naročila je spreminjal v študentske vaje, ki jih je do podrobnosti kontroliral in vodil. Šolska risalnica je delovala kot njegov arhitekturni biro, v katerem se je delalo malodane po nareku.

Pri delih, ki so nastajala v šoli, bi bilo brez podpisov praktično nemogoče ločiti med Plečnikovimi in študentskimi deli. Ko so nekateri študenti začeli iskati odklon od profesorjevega načina, iskati lastni izraz, so naleteli na distancirano reakcijo. Delo na šoli so sicer sprejeli s spoštovanjem in kot nujno vajo, a tudi z grenkobo, da svojega izraza ne bodo mogli razviti nikoli, če jim ni bil dopuščen v zgodnjih letih in pod pravim mentorstvom. Kar nekaj se jih je po diplomi odločilo za dodaten študij oziroma prakso pri Le Corbusieru v Parizu. Plečnikova diplomantka Gizela Šuklje je prav tako odšla v Pariz, a v arhitekturni biro Augusta Perreta. Prav ona je s svojo korespondenco* ohranila stik med dvema različnima »šolama«. Od tam se je na Plečnikovo vabilo vrnila v Ljubljano za njegovo asistentko.

V stolih, tej »pomanjšani arhitekturi«, je mogoče spremljati obe struji Plečnikovih študentov: Plečnikove epigone in tiste, ki so se odločili za drugo pot. Gizela Šuklje in Marko Župančič s svojima salonskima stoloma ohranjata čiste linije z diskretnimi ploskovnimi dekorativnimi posegi na naslonjalu in nogah. Trinožnik Borisa Kobeta pa s svojim rogovilastim naslonjalom izrazito umetniško* koketira z grajskim oz. utrdbenim okoljem, za kakršno je bil izdelan.

Izjemen primerek prehoda od profesorjeve šole k novemu, funkcionalističnemu izrazu je stol iz vile Epos na Bledu, ki ga je projektiral Danilo Fürst, a ga na razstavi žal ni.

Če je stol Edvarda Ravnikarja za družino Vilfan še tradicionalen »prestol«, ki bi mu lahko našli sorodnike v konvencionalnih obrtniških izdelkih v meščanskih dnevnih sobah, podobno kot tudi stol Franceta Tomažiča, pa je stol Jeep Braca Mušiča in Edvarda Ravnikarja tehnološko in oblikovno popolnoma nova zgodba. Pri tem lahkem stolu je v nasprotju z dotlej prevladujočimi masivnimi lesenimi izdelki uporabljena vezana plošča, pripeta na lahko konstrukcijo kvadratnega profila.

Čeprav se ta stol jasno odmika od »plečnikovskega« izraza, moramo vedeti, da so Plečnikovi študenti znanje o lesu in njegovih lastnostih dobili prav pri profesorju*, ki se je v mladosti izučil pri očetu mizarju in je dokončal obrtno šolo v Gradcu, kjer je pridobil naziv načrtovalca pohištva*. Tudi on je z znanjem premagoval ustaljene ideje o pohištvu, z njim eksperimentiral in ga uporabljal na sodoben način*. Njegovo eksperimentiranje s serijsko oziroma industrijsko izdelavo pohištva je najti že na nekaterih njegovih zgodnjih dunajskih skicah.

Ne smemo spregledati tudi Plečnikovega vpliva na avtorje, katerih formalni profesor ni bil. Omeniti jih moramo, četudi jih ta razstava s svojimi omejitvami obide. V njegovi generaciji je bil z vidnim opusom pohištva to gotovo »njegov« gradbeni inženir Anton Suhadolc. Povojna generacija je prinesla dva izrazito industrijska oblikovalca: Nika Kralja in Branka Uršiča, oba z velikanskima opusoma, uresničenima v tovarni Stol.

Osemdeseta in devetdeseta leta dvajsetega stoletja so začela ponovno obujati obrtniški pristop in izrazite aluzije na znamenitega predhodnika Plečnika. Njegove forme so v svojem bistvu nastale s črpanjem iz vélikih starih kultur, ki je bilo kombinirano z lokalno ljudsko ornamentiko, v jeziku postmodernistov pa so nato same, kot citati, postale ornament. Najizrazitejši predstavnik te generacije je Janez Suhadolc.

Špela Šubic

__________________
*Janko Omahen, Izpoved, Cankarjeva založba, 1976, str. 20.
*Korespondenco hrani MAO.
*Boris Kobe je bil tudi slikar.
*Janko Omahen, Izpoved, Cankarjeva založba, 1976, str. 85: »Imel je tak občutek za les, da je brezskrbno projektiral leseno sedežno pohištvo s tako tankimi nogami, da si komaj upal sesti nanj. Vendar ni bilo bojazni, da bi se bilo kaj zgodilo tam, kjer je imel on besedo in oko.«
*Peter Krečič, Jože Plečnik, Državna založba Slovenije, 1992, str. 22.
*Knjižne omare v Plečnikovi hiši na Karunovi 4, na primer, pokrivajo velika, komaj obdelana ravna vrata iz smrekovega lesa, kar je bilo zelo nenavadna mizarska praksa, za tisti čas moderna odločitev, ki jo je uveljavil kljub odsvetovanju mizarjev.

Lokacija

Kapela v gradu Fužine
MAO
Pot na Fužine 2
Ljubljana

Odprto

torek-nedelja: 10.00-18.00
četrtek: 10.00-20.00

Informacije

infobio@mao.si
01/ 54842 74

 

Organizacija

MAO