Thumb

Prešernove nagrade tudi arhitektom

8.2.2021

 

Iskreno čestitamo Prešernovim nagrajencem! Nagrado za življenjsko delo sta letos prejela pisatelj Feri Lainšček in arhitekt Marko Mušič. Tudi nagrade Prešernovega sklada so bile zaznamovane z arhitekturo, med drugimi so jo za projekta Materinski dom v Ljubljani in Poslovno stavbo TEM Čatež prejeli Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc. Nagrada za življenjsko delo na področju arhitekture je bila tako podeljena 14. v zgodovini Prešernovih nagrad ter po 13-letnem premoru, nazadnje jo je leta 2003 prejel Vojteh Ravnikar.

Komisija, ki so jo sestavljali Aleksander S. Ostan (predsednik), dr. Andrej Doblehar, Domen Fras, Alenka Golob, Mojca Gregorski, Rok Kuhar in dr. Bogo Zupančič je v utemeljitvi za podelitev nagrade Marko Mušiču zapisala:

"Arhitekt in akademik Marko Mušič v slovenski arhitekturni kulturi, v kateri je prisoten že skoraj 60 let, zaseda prav posebno mesto. Sin navdihujočega Marjana Mušiča in učenec velikega Edvarda Ravnikarja se je kot komet pojavil na zvezdnem nebu jugoslovanske arhitekture v 60.-ih letih, kjer je veljal za »čudežnega dečka«, ki je na večjih arhitekturnih natečajih po bivši državi nagrade pobiral kot za stavo. V mladostnem zagonu je takrat ustvaril nekaj svojih najbolj fascinantnih arhitekturnih del, iz katerih veje veter strukturalizma, ekspresionizma in brutalizma, z vso svojo oblikotvorno dramo ujet v jadra mladega in prožnega betona. Njegove zgodnje umetnine, ki so najbolj »avtorske«, so razpete nekje med arhitekturo in skulpturo, med igrivim zgibanjem izvirnih, poligonalnih geometrij ter med organsko sproščenostjo glinenih modelov, skozi katere je snoval svoje volumne. A te oblike, daleč onkraj takrat prevladujočega utilitarnega modernizma, nikoli ne izhajajo same iz sebe, temveč se vedno navezujejo na regionalno arhitekturno izročilo, ki ga arhitekt na sodoben, abstrakten način preoblikuje oz. reinterpretira. Iz tega časa (60. in 70. leta) pričujejo izjemne strešne krajine raznolikih kulturnih projektov od Zagreba, Bosanskega Šamca, Beograda, preko Lovčena, Kolašina in Nikšiča vse do Skopja in Bitole. Zadnjo mednarodno potrditev za ta svoja dela Mušič doživi z izborom na veliko razstavo jugoslovanske arhitekture v MOMA v New Yorku leta 2018 (Toward a Concrete Utopia – Architecture in Yugoslavia 1948–1980).

V osemdesetih letih XX. stoletja Mušič svoje težišče prenese na Slovenijo, kjer najprej ustvari svojo prvo sakralno arhitekturo, cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah, paradigmatski premik v oblikovanju te posebno občutljive, duhovno zahtevne, prastare teme svetišča. V premišljenem in hkrati navdihnjenem dialogu med vertikalo stare, obstoječe vaške cerkvice ter med horizontom v zemljo potopljene, sonaravne ladje, ki v svoji notranjosti na odprt način povezuje verujoče občestvo, je zasnoval prehodno in prelomno delo, ki še danes navdihuje.

Osemdeseta so tudi leta, ko postmodernizem radikalno prelomi z moderizmom in ko se iz pariškega Beaubourga zmagoslavno vrne »rehabilitirani« mojster Plečnik. Mušiča se ti dogodki intimno dotaknejo in njegov arhitekturni jezik je odtlej obarvan z besednjakom in elementi klasične arhitekture, seveda ponovno preoblikovane s sodobnimi materiali na oseben, avtorski način. Takrat se pričenjo snovati in realizirati veliki državni in mestotvorni projekti, ki jih pridobi z zmagami na natečajih, nekateri med njimi, n.pr. pokopališče Nove Žale, rastejo in se razvijajo še danes, drugi ostanejo le žareče ideje na papirju (n.pr. ljubljansko potniško središče in kasneje NUK 2 v Ljubljani).

Memorialna arhitektura, ki se dotika tematike pietete in izbira simbolni jezik s posebno ikonografijo, mu je kot umetniku med arhitekti še posebej blizu. Kot rdeči niti ji sledi v devetdestih v velikem Parku spomina v Teharjah, pa tudi v drugih, manjših ureditvah po Sloveniji. Mušič se vedno znova navezuje tudi na baročno izročilo, sredi katerega v svojem ateljeju v Ljubljani že leta ustvarja. Te sledi, v katerih nadaljuje z raziskovanjem in oblikovanjem svojega specifičnega arhitekturnega izraza, so čitljive tudi izven Slovenije v Bosni. Prvič v cerkvenem središču Kotor Varoši, še bolj pa v cerkvi romarskega kompleksa v Podmilačju, katerega monumentalno celoto snuje in nadgrajuje še danes.  

Čeprav se ob Mušičevem velikem opusu v tako kratkem zapisu ne da dotakniti mnogih njegovih del, pa ob velikih temah omenimo vsaj še pretanjeno razvijanje tipologije privatnih hiš, ki segajo od drzne, a nerealizirane vile na Bledu v poznih šestdesetih, preko zgodnje »kritično-regionalistične« domačije na Gorenjskem za Janeza Bernika in Adriano Maraž (že v 70.-ih) pa tja do bolj recentne, geometrijsko kompleksne vile v Pleterjih.

Marko Mušič, izjemen risar in samosvoj arhitekturni potohodec ter humanist, prepoznaven v posebni, včasih kontroverzni drži, ki vztraja »proti toku časa« in arhitekturnim trendom, še vedno lovi duha »arhitekture za vse čase«, kot se je izrazil njegov oče, ter nagovor »večnostne arhitekture«, kot ga neslišno nagovarja nepreseženi mojster slovenske arhitekture, Jože Plečnik. V tem stremljenju je izjemno dragocen tudi v širšem prostoru, še posebej pa za slovensko arhitekturo, umetnost in kulturo nasploh."