Thumb

Ljerka Finžgar (1937–2021)

22.2.2021

 
Ljerka Finžgar (1937–2021)
 
Na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo je študirala pri profesorjih Edvardu Ravnikarju in Edu Mihevcu, pri katerem je leta 1963 tudi diplomirala. Kmalu po diplomi je nastopila svojo prvo službo pri Centru za napredek trgovine in embalaže v Ljubljani. Od tod jo je že v enem letu premamilo vabilo direktorja Mebla, kjer se je ustanavljal Inštitut pohištvene industrije. Ob svoji glavni dejavnosti, izdelavi pohištva po tujih vzorih za tuje naročnike, so namreč želeli začeti razvijati lasten program.
 
Finžgarjeva je najprej postala strokovna sodelavka za eno leto, a se je izkazalo, da je postala dolgoletna gonilna sila pohištvenega programa Meblo. Tudi po reorganizaciji in ukinitvi inštituta, leta 1972, je Ljerka Finžgar ostala vodja oblikovalskega oddelka, ki se je odtlej imenoval Meblo Design. Pri Meblu je ostala vse do upokojitve, leta 1992. V okviru oddelka je vodila skupino šestih arhitektov in sedmih tehnikov. Razvoj novih izdelkov je vključeval tudi razvoj tehnologije, raziskave reprodukcijskih materialov in organizacijo podjetja. Postala je specialistka za pohištvene sisteme. Njeno glavno vodilo je bila komponibilnost posameznih elementov za vse vrste in velikosti stanovanj. Program »A«, program »E« in Forma so bili pohištveni sistemi, ki so dosegali velike prodajne uspehe in bili nagrajevani na pohištvenih sejmih in na Bienalih industrijskega oblikovanja, kjer so se njena dela redno pojavljala od BIO 6 dalje. Kolegi se je spominjajo kot energične in odločne organizatorke in postavljalke velikih Meblovih paviljonov na beograjskih sejmih pohištva, kjer je praviloma žela »Zlate ključe« za svoje pohištvo.
 
A po njenih besedah je najbolj uživala v oblikovanju sedežnega pohištva. Podobno kot v sisteme omar, je tudi v sedežne garniture in fotelje je vpeljevala sistemsko logiko. Tako je njene fotelje Lahti, ki popolnoma avtonomno delujejo kot samostojne enote, možno sestavljati v kompaktne dvo- in tro- sede, z naslonjali za roke in glavo ali brez njih. Seveda ni manjkala še oblazinjena pručka za noge. Ob tem končna kompozicija ni delovala kot zasilna rešitev, temveč vedno kot zaključena celota. Lahti je nastal ob uvajanju tehnologije laminatov v proizvodnjo. Z žarom je govorila o tehničnih podrobnostih in rešitvah, a z žalostjo omenila, da so ob njenem odhodu kalupe za laminatno konstrukcijo Lahtija sežgali. Glede na njen odločen karakter je bila zelo skromna, ko je govorila o lastnih delih. 
 
Na najinem prvem in žal tudi zadnjem pogovoru o njeni bogati oblikovalski poti, se mi je razkrila kot živahna in kritična sogovornica z odličnim spominom in vpogledom v sodobno oblikovalsko, likovno, tudi filmsko produkcijo. Dejstva o svojem delu je brez sentimentalnosti oplemenitila z osebnimi pogledi na čas, ljudi in okoliščine. Tako je na primer povedala, da je bila pri programu »A« premalo pogumna za popolnoma belo barvo pohištva in se je odločila za »krem«. Sistem »E« pa je le zasijal v snežno beli in prav zato postal izjemno popularen. Kritična je bila do okusa nekaterih velikih naročnikov in tudi posameznih kupcev, do nedoslednosti pri izdelavi, a tudi zelo pohvalna, kadar je bilo to na mestu. Na primer o tradiciji solkanskega mizarstva, katere kvalitetno raven je primerjala s tisto v Cantúju.
 
Zapustila nas je vidna slovenska industrijska oblikovalka, ki se je izkazala posebno v obdobju sistemskega oblikovanja, katerega zagnana sogovornica je bila v tedaj močni pohištveni industriji.
 
Špela Šubic